Čustvena izpoved Ilkine mame: Nisem bila več Darja

Ilka Štuhec in Darja Črnko - na smukaškem Olimpu leta 2017. Foto: Profimedia

Na mizo smo položili snemalnik, ona pa nam je "odgovorila" s paketom robčkov. "Takšni časi," se je nasmehnila Darja Črnko, ki se ob smučarski upokojitvi hčerke Ilke Štuhec ne trudi zadrževati solz. V daljšem pogovoru se je razgovorila o prelomnih točkah Ilkine smučarske kariere, lepih in težkih trenutkih, odnosu mama-hčerka, ki je bil večkrat na veliki preizkušnji, in prihodnosti.

Ilka Štuhec ni premikala le smučarskih mejnikov

Alpsko smučanje

17:00 1

Alpsko smučanje

17:00 1

Črna luknja slovenskega alpskega smučanja

Alpsko smučanje

20. Mar 2026 1

Alpsko smučanje

20. Mar 2026 1

Ko je pred dnevi na enem od bencinskih črpalk plačevala natočeno gorivo, jo je uslužbenka ob blagajni po nekajsekundnem opazovanju ogovorila: “Štuhčeva, ne? Od Ilke?” Darja Črnko se je le nasmehnila. In prikimala. “Kot se je Ilka morala spopasti z vlogo javne osebnosti, sem tudi jaz morala sprejeti novo identiteto. Nisem bila več Darja. Za vse sem postala Ilkina mama,” pripoveduje. Pa ni bila klasična mama. Za svojo mlajšo hčerko je namreč široko presegla osnovni seznam starševskih nalog. Dolgo je bila vodja Ilkine spremljevalne ekipe, nekaj let tudi serviserka, pozneje trenerka in odgovorna za organizacijo. Njuna pot se je razcepila predlani, tako da se je v zadnji sezoni kariere najboljša slovenska smukačica podala brez mame v ekipi. Izjema bo poslovilna tekma v Kvitfjellu, na kateri bo Darja Črnko znova stala v cilju. Še pred tem si je gradbena inženirka iz Maribora, ki je kariero zgradila v smučanju, vzela čas za Sportklub.

Intervju: Darja Črnko

Žalost, ponos, olajšanje, obžalovanje … Katera čustva in občutki prevladujejo ob Ilkinem slovesu?

Žalost zagotovo ne. V prvi vrsti ponos. Pa tudi olajšanje. Veste, vedno me je bilo strah. To sem pogosto skrivala. Po drugi strani pa se zavedam, da bo zazevala velika luknja. Praznina. S tem sem se dokaj neposredno soočila že lani. Ilko to čaka zdaj. Jaz bom morda to le podoživela in občutila še veliko bolj izrazito.

Kot mama ste v ta smučarski “stroj” predali nedolžno in zvedavo deklico, iz njega zdaj izstopa 35-letna ženska. Kakšna je bila prva in kakšna je druga?

Vaš opis je bil dober. V smučarski svet je vstopil kot radoveden in uspehov željan otrok, ki pa je bil deležen številnih opozoril. Na vse načine sem jo skušala prepričati, naj se ne poda v ta šport. Zakaj? Prepričana sem bila, da gre za nevaren šport, ki te v življenju prikrajša za marsikaj. Ko sem ji to povedala desetič, se ni želela pogovarjati. A to njeno smučarsko življenje se je nato začelo kotaliti. Do prve poškodbe.

Leta 2008 v Čilu?

Da, takrat nisem bila z njo. Ko se je vrnila, sem ji, priznam, malce “umazano” dejala: “Sem ti rekla.” Njen odgovor mi je povedal vse. “Mislim, da sva se o tem že pogovorili,” je odvrnila. V tistem trenutku sem se dokončno odločila, da bom storila vse, kar bo v moji moči, da ji pomagam. In sem ji. Več kot to nisem mogla.

Točka preloma?

“To je to,” me je prešinilo. Sledil je nov šok. Mislila sem, da vem vse. A ko sem vstopila v svet svetovnega pokala, sem ugotovila, da v resnici nimam pojma.

Ste znali to priznati in prositi za pomoč?

Vedno. To je razlika med moškimi in ženskami v smučarskem svetu. Moški ego v tem športu nima meja. Če ga ne bi bilo, bi bil lahko ta šport bolj prijazen. Do vseh. A tako pač je. Tega nisem mogla spremeniti. Niti nisem poskušala. Delovala sem po svoji vesti, v okviru zmožnosti in lastnega znanja. In, da, iskala sem pomoč. Ilka je to sprejela.

In kakšna je Ilka 18 let po prelomni točki?

Drugačna. To je naravno in razumljivo. Uspehi ji sicer niso stopili v glavo, so jo pa spremenili. Predvsem takrat, ko je začela nizati izjemne rezultate, torej leta 2016. Odziv okolice je bil res izjemen. Morali smo jo skrivati. Obisk trgovine ali kavarne je bil skorajda nemogoč. Saj veste, kakšni so ljudje. Ob uspehih se lepijo nate, malo zatem ob sedmem mestu zamahnejo z roko in se obrnejo stran. Na srečo sta takrat v ozadju že delovala predstavnik za stike z mediji Tilen Lamut in odvetnik Blaž Bolcar. Brez njiju ne bi zmogli. Naslednja prelomnica je bila naslednja poškodba, praktično takoj po najboljši sezoni. Tudi tisto obdobje jo je oblikovalo in zaznamovalo.

Zdravniško pomoč ste našli v Baslu, mar ne?

Že leta 2008 nam je Ante Kostelić priporočil dr. Niklausa Friedricha. To se je nato realiziralo leta 2010. Ilki so namreč v Sloveniji dejali, da mora zaključiti smučarsko kariero. Zanimivo, v Švici niso kritično komentirali slovenskega zdravstva. Dejali so le, da s športniki ravnajo drugače. V nadaljnjih letih je Ilka redno hodila v Švico, zdaj pa tudi v Zagreb, kjer deluje dr. Hudetz, sicer Friedrichov učenec. Obiskala ga je tudi po olimpijskih igrah v Cortini d’Ampezzo, ko je komaj hodila po stopnicah.

Darja Črnko in Ilka Štuhec. Foto: MaPa — Foto: MaPa

O tem doslej niste govorili.

Tega nismo želeli obešati na veliki zvon. Ilka se na olimpijskih igrah pač ni mogla sestaviti. Tudi zaradi tistega padca na treningu, ko je bila testni zajček. Sicer pa … Na igrah v Cortini je bila za mnoge edina zgodba Lindsey Vonn.

Zdi se, da si je Ilka olimpijske igre vendarle gnala k srcu, ne glede na dejstvo, da je njena kariera tudi brez te lovorike izjemna.

Pred leti sva bili skupaj na izletu v Grčiji. Obiskali sva tudi Olimpio. Ilka je takrat dejala, da se je pomenila sama s seboj. Očitno se ni. Žal. Dejstvo, da nima olimpijske kolajne, jo je bremenilo. To je edini manjkajoči uspeh. Kljub dejstvu, da ima, vsaj na moji vrednostni lestvici, globus večjo težo.

Vrniva se v leto 2008. Teže nahrbtnika na svojih ramenih se niste zavedali. Kaj je na takšni poti najtežje?

V nobenem trenutku nisi miren. Niti na dopustu. Stalno te preganjajo takšne in drugačne misli. Tudi dela nikoli ne zmanjka. Obenem pa si odvisen od drugih. Danes mi ni jasno, kako sem zmogla. Da o denarnih preprekah niti ne govorim.

Javna skrivnost je, da ste zastavili hišo, si sposojali denar … Kakšna bi bila vaša usoda, če hčerka v smučarskem svetu ne bi uspela?

Tega intervjuja ne bi bilo, saj bi zmrznila pod kakšnim mostom. Takrat o tem seveda nisem razmišljala. Dogajalo se je. Postrgala sem vse prihranke, zastavila hišo, ljudje so mi posojali denar in tako naprej. Oh, šele ko sem nato pregledovala zapiske o dolgovih, me je spreletel srh. Na srečo je Ilki uspelo. Hvala bogu.

Se je zavedala tega bremena?

Ne. Nisem želela, da bi vedela za te dolgove. Če bi ji naložila to breme, ne bi mogla funkcionirati. Če se smučar odloči, da bo prvi, in se osredotoči na izvedbo, ima možnost za uspeh. Če pa želi biti prvi zaradi denarja, mu bo precej težje. To ni služba, v kateri delovno mesto zapustiš po osmih urah. Gradiš za tisto minuto ali dve, ko se mora vse sešteti. Večini ne uspe nikoli. Nekaterim, Mikaeli Shiffrin, več kot stokrat. Vesela sem, da je Ilki tolikokrat, kot ji je.

Svojevrstna napoved preboja je bil smuk v Lake Louisu leta 2011, ko se je s številko 34 zavihtela na šesto mesto.

Pri Rossignolu so se takrat šalili, da bodo vse serviserje poslali na šolanje v Maribor. S tistim rezultatom mi je odprla vrata v svet serviserjev.

To je predvsem moški svet.

Da, nisem spadala tja. A drugače pač ni šlo.

Na prvo zmago je bilo nato treba čakati še pet let.

Pri smučarkah pravi trenutek pogosto nastopi po koncu pubertete. Mnoge materinski nagon zaustavi. Ilka je bila dovolj “nora”, da je vztrajala. To seveda ni bilo dovolj. Potrebovala je kakovostno opremo ter primerno oporo in podporo. Na tej ravni se razlike le še povečujejo. Največje države želijo vse zase. Igra pogosto ni poštena. Nam je uspelo. Prva zmaga? Noro. Pa čeprav je sprožila tudi veliko nevoščljivosti. Spominjam se, da so mi po prvi zmagi vsi čestitali, mnogi sicer s figo v žepu. Že po drugi tekmi so se v dolino raje spuščali po gozdu, da ne bi naleteli name.

Ilkina ekipa ob prvi zmagi. Foto: Profimedia

Kaj pa slovensko okolje?

Sprva so se ljudje norčevali. Bila sem zasmehovana. Niso verjeli v ta projekt. To me ni prizadelo. Le podžgalo me je. Recite mi, da nečesa ne morem storiti, pa boste videli, česa sem zmožna.

Kdo je sledil komu? Ilka vam ali vi Ilki?

Jaz Ilki. Vedno.

Najlepši trenutek?

Prva zmaga je bila sicer nekaj izjemnega. A najlepše je takrat, ko se zaveš, da bo trajalo. Ko zmaga drugič, tretjič … Ko vidiš, da je zadovoljna. To. To je ta trenutek. Veliko je bilo lepih trenutkov. Pa tudi slabih. Za mnoge ste vedeli, za nekatere spet ne. Za tistim večnim Ilkinim nasmehom se namreč skriva marsikaj.

Kaj pa najtežji trenutek?

Crans Montana 2019. Smuk. Stala sem na dogovorjenem položaju. Skoraj sem že vklopila kamero, ko so mi po radijski zvezi sporočili, da je Ilka padla in pristala v mrežah. Tiste sekunde so se vlekle kot ure. Po nekaj minutah sem jo videla na smučeh. Sprva sem si oddahnila, nato sem videla majavost njenih kolen. “Boli me,” mi je dejala. Kmalu je bilo jasno, da poškodba ni nedolžna. Ponavljam, ta stalna nevarnost mi nikoli ni dala miru.

Ste kdaj potegnili ročno zavoro?

Pogosto. Pa ni prijela. Zaradi tega sva se večkrat sporekli. V prepiranju sva bili kar dobri.

Nekoč ste nam dejali, da s smučanjem ne želite ogroziti odnosa mama-hči. Zdi se, da vam ni povsem uspelo?

Niti slučajno, niti približno. Res je, vedno sem trdila, da tega odnosa ne bom ogrožala. Na koncu sem to počela 15 let, tudi do desetkrat na dan. Najini poti sta se zato razšli. Dolgo se celo nisva pogovarjali. Zdaj znova gradiva odnos.

Kako pa ste po Ilkini odločitvi, da se v zaključek kariere poda brez vas v štabu, spremljali njeno kariero?

Sprva sem vehementno trdila, da ne bom gledala njenih tekem. Seveda sem jih. Ni mi bilo lahko.

Vseeno ne moremo mimo vašega izjemnega prispevka. Čutite, da ga Ilka ceni?

Čutim. Tudi zahvalila se mi je. To je vse, kar potrebujem. Tudi odnos, o katerem govorim, se bo zgradil. Zagotovo.

Ilka bo verjetno ostala povezana s smučarskim svetom. Kaj pa vaša nadaljnja vloga v tem športu? Pisali smo o tem, da vam je predsednik alpskega zbora Janez Bijol ponujal vodenje strokovnega sveta.

Kot vodja trenerjev že drugo leto delujem v SK Branik. Verjamem, da lahko trenerjem in smučarjem veliko povem. Pri tem pa je moja neposrednost včasih tudi velika težava. Počutim se koristno. Zaradi tega sem se tudi zahvalila za ponudbo SZS.

Vas skrbi za prihodnost slovenskega alpskega smučanja?

Rada imam ta šport. Veliko mi je dal. Zato me skrbi, odkrito me skrbi.